Preskus bledenja zavor

Konsistentnost zavorne zmogljivosti je eden od kazalnikov za ocenjevanje zavorne zmogljivosti vozila. V glavnem se nanaša na značilnost vozila, ki ohranja svojo učinkovitost zaviranja v hladnem stanju v pogojih, kot so zaviranje pri visoki hitrosti in visoki intenzivnosti, neprekinjeno zaviranje na dolgih klancih navzdol in vožnja skozi vodo. Ta zmogljivost se izraža predvsem z odpornostjo proti bledenju zaradi vročine in odpornosti proti bledenju vode.

Med zaviranjem vozila zavore pretvorijo kinetično energijo v toplotno energijo in jo absorbirajo, zaradi česar se torni material zavor segreje. To ogrevanje zmanjša koeficient trenja, kar povzroči upad zavorne učinkovitosti. Zato se preskus pomanjkanja toplote zavor, imenovan tudi preskus tipa I, izvaja v skladu z nacionalnimi standardi.

Preskus poteka zaporedno skozi naslednje korake:proces ogrevanja zavor, preskus delovanja v vročem stanju, inpreizkus učinkovitosti obnovitve.

Z uporabo najvišje prestave izvedite dva preskusa tipa 0 z začetno hitrostjo V1, kot je določeno v tabeli 6-3, da določite krmilno silo ali tlak v vodu, ki je potreben za doseganje pojemka 3 m/s², ko je vozilo polno naložen. Prav tako je treba potrditi, da se lahko hitrost vozila zmanjša z vv na vv v določenem časovnem intervalu Δt.

Nato z ugotovljeno silo začnite zavirati, ko je hitrost vozila vv, pri čemer zagotovite, da vozilo doseže povprečni pojemek 3 m/s². Zaviranje se sprosti, ko hitrost pade na V2. Vozilo naj se hitro vrne v V1 z uporabo najugodnejše prestave, najvišjo prestavno hitrost V1 pa je treba vzdrževati vsaj 10 sekund. Nato se ponovno sproži zaviranje, pri čemer se zagotovi, da je časovni interval med obema zaviranjima enak Δt. Naprava za merjenje časa se mora zagnati ali ponastaviti ob prvem zaviranju.

Ponovite zgornji postopek "zavora-sprostitev zavore", kot je določeno v tabeli 1-1.

Pri vozilih, opremljenih z električnimi regenerativnimi zavornimi sistemi, mora stanje napolnjenosti napajalne baterije na začetku preskusa zagotoviti, da zavorna sila, ki jo ustvari regenerativni zavorni sistem, ne preseže najmanjše ravni, ki jo zagotavlja zasnova sistema.

Tabela 1-1 Pogoji preskusa ogrevanja zavor

Opomba:Vmax se nanaša na največjo konstrukcijsko določeno hitrost vozila; Δt označuje časovni interval med začetkom enega zaviranja in začetkom naslednjega zaviranja.

Po končnem zaviranju v prej omenjenem postopku segrevanja zavor je mogoče izmeriti zavorni učinek delovnega zavornega sistema v vročem stanju. Vozilo z izklopljeno pogonsko enoto mora takoj pospešiti do preskusne hitrosti tipa 0, povprečna uporabljena krmilna sila pa ne sme preseči krmilne sile, ki se dejansko uporablja pri preskusu tipa 0 pri polni obremenitvi.

V pogojih, ko ne pride do blokiranja koles, zmogljivost v vročem stanju ne sme biti manjša od:

60% dejanske zmogljivosti, dosežene pri polno obremenjenem testu tipa 0.

75 % navedene zmogljivosti pri preskusu tipa 0 (80 % za gospodarska vozila).

Za vozila, opremljena z električnimi regenerativnimi zavornimi sistemi, je treba za primerjavo opraviti tudi preskus zaviranja v hladnem stanju pri enaki hitrosti kot preskus v vročem stanju. Stanje napolnjenosti akumulatorja je treba prilagoditi na ustrezno raven, da se zagotovi, da je zavorna sila, ki jo ustvari regenerativni zavorni sistem, blizu tiste, ki je bila ugotovljena pri preskusu v vročem stanju.

Če vozilo doseže 60 % preskusne zmogljivosti tipa 0 pod nadzorno silo preskusa tipa 0, vendar ne doseže navedene učinkovitosti 75 %, višja krmilna sila, ki ne presega 500 N (700 N za gospodarska vozila), se lahko uporabi za nadaljnje izvajanje preskusa delovanja v vročem stanju. Oba rezultata preskusa je treba zabeležiti v poročilo o preskusu.

Po preskusu delovanja v vročem stanju takoj izvedite štiri parkirne zavore pri povprečnem pojemku 3 m/s² od hitrosti 50 km/h z vklopljeno pogonsko enoto. Med začetkom vsakega zaviranja je dovoljena razdalja 1,5 km. Po vsakem zaviranju mora vozilo takoj v najkrajšem času pospešiti do 50 km/h in to hitrost ohraniti do naslednjega zaviranja.

Na koncu postopka obnovitve takoj pospešite do preskusne hitrosti tipa {{0}} in izmerite zmogljivost obnovitve delovnega zavornega sistema z izklopljeno pogonsko enoto z uporabo povprečne krmilne sile, ki ne presega sile ustreznega Test tipa 0.

Učinkovitost okrevanja ne sme biti nižja od 70% rezultata preskusa tipa 0 z izklopljeno napajalno enoto in ne sme presegati 150%.

Pri vozilih, opremljenih z električnimi regenerativnimi zavornimi sistemi, je treba preskus obnovitve izvajati v pogojih, ko v zavorni proces niso vključene komponente regenerativnega zaviranja.

Pustite, da se zavora ohladi na sobno temperaturo, in se prepričajte, da se zavore ne zataknejo. Pri vozilih, opremljenih s samodejnimi napravami za izravnavo obrabe, preverite, ali se kolesa lahko prosto vrtijo, potem ko se najbolj vroča zavora ohladi na 100 stopinj.

Ključni kazalnik za ocenjevanje odpornosti zavor na toplotno zmanjševanje je stopnja zmanjševanja zavorne učinkovitosti, opredeljena kot:

Ko so zavore izpostavljene vodi, se na zavorni površini oblikuje vodni film, ki zmanjša koeficient trenja in s tem zmanjša zavorno zmogljivost – ta pojav imenujemo bledenje zaradi vode. Preskus zavore zaradi bledenja zaradi vode ocenjuje odpornost proti bledenju zaradi vode, njegova učinkovitost pa je ocenjena s stopnjo bledenja. Manjša stopnja bledenja pri enaki zavorni zmogljivosti kaže na večjo odpornost proti bledenju zaradi vode.

Slika1-3prikazuje osebno vozilo, ki je podvrženo preskusu bledenja zaradi vode.

Testni postopek

Osnovni koncept in operativne ključne točke preskusa bledenja zaradi vode so podobni tistim pri preskusu bledenja zaradi toplote zavor. Sestavljen je iz treh korakov: osnovnega preskusa, preskusa potopitve v vodo in preskusa obnovitve.

Začetna zavorna hitrost: 30 km/h;

Končna hitrost: 0;

Za vozila z največjo skupno maso manjšo ali enako 3500 kg mora biti zavorni pojemek 4,5 m/s².

Za vozila z največjo skupno maso > 3500 kg mora biti zavorni pojemek 3,0 m/s².

Začetna temperatura zavor ne sme preseči 90 stopinj, vozilo pa izvede tri zaviranja. Med preskusom izmerite zavorni pojemek, silo na zavornem pedalu ali tlak v zavornem vodu in začetno temperaturo zavor.

Testno vozilo zapeljite v vodno korito tako, da globina potopitve v vodo presega polmer kolesa, pri čemer zagotovite, da zavore ostanejo v stanju brez zaviranja. Nato vozilo vozite naprej in nazaj skozi vodno korito s hitrostjo manj kot 10 km/h 2 minuti in zapustite vodno korito.

Preskus okrevanja se izvede 1 minuto po tem, ko vozilo zapusti vodno korito.

Začetna zavorna hitrost: 30 km/h;

Končna hitrost: 0.

Za vozila z največjo skupno maso manjšo ali enako 3500 kg mora biti zavorni pojemek 4,5 m/s².

Za vozila z največjo skupno maso > 3500 kg mora biti zavorni pojemek 3,0 m/s².

Hitrost hlajenja je 30 km/h, razdalja zavornega intervala pa 500 m. Med preskusom zabeležite silo na zavornem pedalu, tlak v zavornem vodu in zavorni pojemek.

Med preskusom merite zavorni pojemek in beležite silo na zavornem pedalu ali tlak v zavornem vodu. Izračunajte stopnjo bledenja, da ocenite odpornost zavore na bledenje zaradi vode.

Opomba: To besedilo je povzeto iz učbenika "14. petletka".Testiranje novih energetskih vozil, ki ga je objavilo kitajsko ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo. Knjiga lahko služi kot učbenik za discipline, kot so inženiring vozil, vozila z novo energijo, prometni inženiring in sorodna področja v visokem šolstvu, lahko pa se uporablja tudi kot referenca za raziskovalce, inženirje in vodstveno osebje.

Založnik: Kitajska strojna stiskalnica
Avtor: Zhang Daisheng